Pandemija koronavirusne bolezni (COVID-19) je v letu 2019 prekinila vse vidike delovanja športne verige. Športna industrija kot celota zagotavlja na milijone delovnih mest in ima na letni ravni ocenjeno vrednost okoli 756 milijard ameriških dolarjev. Odpoved športnih dogodkov na globalni ravni je prizadela športnike, ekipe, lige in medije, ki prenašajo tekmovanja. Trije glavni viri dohodka profesionalnih športnih lig – oddajanje (prodaja medijskih pravic), komercialni (sponzorstva in oglaševalska partnerstva) ter prihodki na dan tekme (prodaja vstopnic in gostinstvo) – so se občutno zmanjšali.
 
Za sektor športa je značilna tako imenovana »specifika športa«: za razliko od drugih sektorjev na področju dela, nekatere dele športa urejajo pravila športnih zvez, za katere pogosto velja, da delujejo neodvisno od delovnega prava in drugih nacionalnih zakonov. Ukrepi, namenjeni omejevanju širjenja pandemije, so imeli drastičen učinek na športnike in gospodarske družbe na vseh ravneh vrhunskega športa, pri čemer so zveze, lige, ekipe in posameznike prikrajšali za dohodek ter še poslabšali že tako slabo stanje v nekaterih sredinah. Večji športni dogodki po vsem svetu, kot so poletne olimpijske igre in paraolimpijske igre v Tokiu 2020, so bili preloženi. Mednarodne, državne in regionalne lige so bile prekinjene. Čeprav se je večina športnih dogodkov in tekmovanj po ukinitvi ukrepov nadaljevala, odpovedi in preložitve, povezane s pandemijo, še vedno vplivajo na nekatera tekmovanja po svetu.
 
Odpoved ali preložitev tekmovanj je povzročila ogromne izgube prihodkov zvez, klubov in lig od prodaje vstopnic, koncesij, sponzorstev in drugih komercialnih aktivnosti. Posledično so ukrepi močno prizadeli tudi finančno varnost večine športnikov. Nekaterim so delodajalci prekinili pogodbe, drugim so zniževali plače. Športniki so se pogosto znašli brez ustrezne socialne zaščite. Krčile, preklicale ali preložile so se tudi sponzorske pogodbe. Za športnike brez dolgoročnih pogodb je preložitev velikih športnih dogodkov, kot so olimpijske in paraolimpijske igre, pomenila izgubo potencialnega dohodka v zvezi z medaljami in bonusi za sodelovanje. Da bi našli nove vire zaslužka, so se morali športniki zaposliti zunaj svojega poklica (na primer kot ulični prodajalci) ali pa se poklicno prekvalificirati.
 
Med pandemijo so se znatno  povečale tudi zamude pri izpolnjevanju pogodbenih izplačil, nekaterim športnikom pa so celo neupravičeno prekinili pogodbe. To pa je bistveno prispevalo tudi k povečanju pojava korupcije v športu. Posledično je bilo leta 2021 opaziti izrazito povečanje prirejanja rezultatov, zlasti po ponovnem zagonu večine tekmovanj. Najbolj prizadete panoge so bile nogomet, tenis in košarka, predvsem zaradi velikega števila tekem. Za ta dejanja so bili bolj dovzetni igralci in klubi v težkih finančnih razmerah.
 
Pandemija Covida-19 je povečala tudi obstoječo vrzel med moškimi in ženskimi športi, zlasti kar zadeva prepoznavnost in financiranje. Leta 2020 so bili na primer odpovedani številni ženski dogodki v ragbiju, nogometu in kolesarjenju, medtem ko so primerljivi dogodki v moški konkurenci potekali nemoteno. Vpliv pandemije na spol se je torej med športi razlikoval. 
 
V Evropi so se v času pandemije znatno povečale tudi potrebe športnikov po izkoriščanju uslug sindikatov na področju športa. Obseg potreb se je povečal zlasti pri izkoriščanju brezplačnih pravnih nasvetov (na primer v zvezi z nezakonito odpovedjo ali spremembo pogodbe), plačilni nedisciplini, finančni podpori in svetovanju, dvojni karieri ter skrbi za duševno zdravje.V nekaterih primerih so se sindikati skupaj s športnimi organizacijami lahko pogajali in vzpostavili zaščitne mehanizme, ki so zmanjšali izpostavljenost športnikov ter jim zagotovili večjo zaščito. Zaradi pomanjkljivega zdravstvenega zavarovanja in zdravstvene oskrbe ter osnovne zaščite delavskih pravic so bili športniki v marsikateri državi ranljivi. Poleg tega se je na več tekmovanjih od njih zahtevalo, da podpišejo odpoved odgovornosti v primeru okužbe s COVID-19. Negotov finančni položaj, v katerem so ostali številni športniki, je mnoge privedel do tega, da so poiskali druge vire zaslužka, naredili prehod v »drugo kariero« ali celo zaključili svojo športno pot.
 
V mnogih  primerih so sindikati športnikov, v sodelovanju z ligami, zvezami in državnimi institucijami sodelovali pri odločanju o vprašanjih, ki so se nanašala na urnike treningov, tekmovanj in zdravstvenih ter varnostnih ukrepov, povezanih s pandemijo COVID-19. Med pandemijo je nenehno potekalo tudi sodelovanje med zastopniki igralcev, epidemiologi, odvetniki ter zdravstvenimi strokovnjaki in strokovnjaki za javno zdravje, kar je pripeljalo do razvoja smernic vrnitve na športna igrišča. Nekateri sindikati so sodelovali pri pomembnem družbenem aktivizmu in pobudah za podporo skupnostim, ki jih je prizadel COVID-19. V nogometu so se na primer sindikati organizirali za pomoč ogroženim skupnostim z zagotavljanjem hrane, zatočišč in opreme za zdravstveno varstvo ter s podporo manjšim klubom in ligam.
 
Leta 2020 je Forum globalnega dialoga o dostojnem delu v športu, pri organizaciji ILO, vladam in socialnim partnerjem posredoval več priporočil, vključno s potrebo po spodbujanju učinkovitega socialnega dialoga na nacionalni ravni. Spodbude so bile vezane tudi na sprejem, izvajanje in uveljavljanje zakonov ter predpisov, ki naj bi zagotavljali temeljna načela in pravice pri delu; na ustvarjanje ugodnega okolja za spodbujanje dostojnega dela v svetu športa z zagotavljanjem enakih možnosti in pogojev ne glede na spol, zaščito športnikov pred nasiljem, rasizmom, zlorabo in diskriminacijo, razvojem programov vseživljenjskega učenja, zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu ter varovanja pravic otrok in mladostnikov do udejstvovanja v športu.
 
Pomembno je, da je Forum za globalni dialog prav tako priznal, da morajo biti vsi delavci, vključno s športniki, ne glede na obliko delovnega razmerja zaščiteni na podlagi temeljnih načel in pravic pri delu.  V zvezi s tem, bi morali športniki uživati pravice, določene v izvirni Deklaraciji ILO o temeljnih načelih in pravicah pri delu, sprejeti leta 1998, ki med drugimi vsebinami določa svobodo združevanja in kolektivnih pogajanj ter zaščito pred diskriminacijo, izkoriščanjem dela otrok in prisilnim delom. Junija 2022 se je Mednarodna konferenca dela odločila spremeniti Deklaracijo, da bi v okvir temeljnih načel in pravic pri delu ILO, vključila tudi »varno in zdravo delovno okolje«. Ta načela in pravice veljajo za vse države članice organizacije ILO. Športnikom pa v okviru delovnega razmerja, ponujajo pravni okvir reševanja morebitnih težav, zlasti povezanih s področjem zdravja pri delu, kot je na primer okužba s COVID-19.

Na tej povezavi si lahko ogledate poročilo v angleškem jeziku.